PO SRBIJI 2025

Da je po svetu lepo, se zaveš, ko sedeš na motor in si ga ogledaš. Seveda lahko potuješ tudi drugače, a za člane MK Šentjanških Juncev je motor najboljša izbira. Proti Srbiji smo se odpravili v  četrtek, 4. septembra 2025 in se vrnili v nedeljo, 7. septembra 2025. Kratko, ampak sladko.

1. dan smo prevozili malo več kot 450 kilometrov iz Šentjanža do Jablanice, v Bosni in Hercegovini. Kilometre smo nabirali v zmernem tempu, saj je skupino sestavljajo 6 motorjev in 8 popotnikov. Postanke smo namenili kavicam in osvežitvam. Med vožnjo pa uživali v lepih hrvaških cestah ter razgledih. V popoldanskih urah smo nič utrujeni prispeli v Jablanico. Jablanica je znana po spominskem kompleksu “Bitke za ranjenike na Neretvi”, ki vključuje muzej, ostanke porušenega mostu čez reko Neretvo (namenoma so ga pustili takšnega, kot je bil po bitki), in spomenik padlim borcem. Nekaj tega smo si lahko ogledali na sprehodu po mestu pred večerjo. Spali smo v motelu Maksumić, kjer smo imeli večerjo in zajtrk.

2. dan smo pot začrtali od Jablanice preko  Uvca do  Raške. Cilj nam je bil ogled Uvca.  Že kmalu preko meje z Bosno in Srbijo smo naleteli na povsem prenovljene ceste, s čudovitimi, odprtimi in preglednimi ovinki in do Uvca se nam je kar smejalo. Potem pa nas je navdušil še Uvac, ki je naravni biser jugozahodne Srbije. Znan je predvsem po reki Uvac in njenih slikovitih meandrih, ki ustvarjajo enega najlepših kanjonov na Balkanu. Območje spada v Specijalni rezervat narave Uvac, ki obsega več kot 7.000 hektarjev zaščitenega območja. Največja znamenitost je kanjon reke Uvac z vijugastimi ovinki, ki jih je reka vrezala v apnenčaste stene — s ptičje perspektive izgledajo kot ogromne zelene kače. Zelo priljubljena je razgledna točka Molitva, od koder se odpira razgled na najlepši del meandrov. Do razgledne točke smo morali zaviti na stran pot in narediti nekaj kilometrov po makadamu. Naravovarstveno je Uvac izjemno pomemben, saj je zadnje veliko zatočišče beloglavih jastrebov (Gyps fulvus) na Balkanu. Težko je z besedami opisati prizor, ki vas pričaka na razglednih točkah tega naravnega rezervata. Vsekakor je vožnja skozi kanjon filmska in edinstvena. Do poznega popoldneva smo nabrali slabih 400 kilometrov in si prenočišče našli  v motelu UTR Jagnjilo, Raška, kjer smo imeli večerjo. Morda smo bili nekateri malce utrujeni po dveh dneh na motorju, a naše večerje nas vedno dvignejo. Za mizo vedno zaokrožijo zanimive teme za pogovor, smešne anekdote in sproščenost. Ob odlični balkanski hrani se je kar težko odločiti kdaj je čas za spanje.

3. dan smo dan pričeli z zajtrkom v motelu in se od Raške namenili proti Doboju, Bosna in Hercegovina. Prvi postanek smo naredili v znameniti Guči, meki vseh balkanskih trubačev. Mi sicer nismo videli ali slišali nobenega, ki bi igral na trobento, kava pa je bila odlična.  Tudi tretji dan smo odpeljali slabih 400 kilometrov. Naše zadnje plati so se že utrdile, vreme nam je služilo odlično in s prehodi čez meje ni bilo nobenih težav. Tako smo že zgodaj popoldan prispeli v Doboj in jeklene konjičke parkirali pred Hotel Integra, kjer smo imeli zagotovljeno prenočišče, večerjo in zjutraj napovedan tudi zajtrk. Kot vsakič, ko prispemo na dnevni cilj, smo si vzeli čas za sprehod po mestu. Najbolj prepoznavna znamenitost mesta je srednjeveška trdnjava Doboj, ki se dviga nad mestom in je ena najbolje ohranjenih utrdb v Bosni. Trdnjava ima tudi lep razgled na multikulturno dediščino mesta, saj v mestu stojijo mošeje, pravoslavne in katoliške cerkve, kar odraža dolgo zgodovino sobivanja različnih skupnosti. Zvečer smo uživali v še enem sproščenem druženju ob odlični hrani in pijači.

4. dan je bil naš zadnji skupni dan in iz Doboja smo se vračali proti Šentjanžu. Po zajtrku v hotelu, smo se nadejali mirne vožnje preko preostanka Bosne in Hercegovine, Hrvaške, v Slovenijo. Sonce je ogrelo zrak na prijetnih 25 do 30 stopinj. No, naši postanki pa tokrat niso bili namenjeni le kavicam, ampak “flikanju” gum. Pravzaprav smo eno gumo, z injekcijo, uspeli zakrpati v četrtem poskusu, pa tudi sopotnica je presedlala na drug motor. Vse skupaj smo vzeli z veliko mero potrpežljivosti. Ob treh smo, kljub manjšim nevšečnostim, v Krškem že jedli kosilo.

Naše štiridnevno potovanje do Srbije in nazaj je naše števce na motorju obrnilo za malo več kot 1500 kilometrov. Nekje vmes pa smo doživeli nešteto čudovitih razgledov, prijetnih pogovorov in lepih izkušenj. Še bomo šli skupaj! Kam, pa vam povemo naslednje leto.

MK Junci