katar1

Devetošolka Jožica Bec na Mednarodni juniorski naravoslovni olimpijadi

Jožica Bec se je med 3. in 12. decembrom udeležila 16. Mednarodne juniorske naravoslovne olimpijade 2019 (IJSO – International Junior Science Olympiad), ki je letos potekala v Dohi v Katarju. Bila je članica šestčlanske ekipe devetošolcev iz Slovenije, ki so bili izbrani na osnovi njihovih rezultatov na državnih tekmovanjih v znanju fizike in kemije v preteklem šolskem letu. Po vrnitvi smo Jožico prosili za kratek intervju.

Kako si odreagirala, ko si bila povabljena na olimpijado?

Oktobra sem dobila e-pošto, na kateri je pisalo, da se Slovenija prvič udeleži te olimpijade in da sem jaz potencialna kandidatka za skupino šestih članov, ki bi tekmovala. Dvakrat sem si prebrala, a še kar nisem dobro dojela, saj je bil že pozen večer. Naslednji dan me je poklicala ga. ravnateljica, ki me vpraša, ali sem že vprašala starše, če bom lahko šla. To je bil zame popoln šok, saj jih nisem vprašala in tudi sama nisem razmišljala o tem. Poklicala je mojo mami in jo vprašala za dovoljenje, da je potem lahko javila naprej organizatorjem. Od tistega dne sem vedela, da grem čez malo več kot en mesec na mednarodno tekmovanje iz fizike, kemije in biologije v tujo državo Katar, ki je na Bližnjem vzhodu.

Kako so potekale priprave na tekmovanje?

Pred odhodom v Katar smo se učenci trikrat zbrali v Ljubljani na Pedagoški ali Biotehniški fakulteti. Tam smo imeli priprave, vezane na določen predmet (fiziko, kemijo ali biologijo), in učitelja, ki to poučuje. Potekale so v petek popoldne (štiri ure) in v soboto zjutraj (štiri ure). Tako sem za vikend prespala v Ljubljani. Reševali smo naloge prejšnjih olimpijad in se učili dodatnih snovi, ki se jih v osnovni šoli še nismo in tudi ne bomo učili. Priprave so bile zares intenzivne, štiri ure skoncentriranega dela brez kakršnega koli osebnega pogovora ali medsebojnega spoznavanja.Pripravljali smo se tudi na tekmovanje iz praktičnega dela, torej smo gledali skozi mikroskop, pipetirali, delali s kapalkami, merili koncentracijo kisika v vodi, prepoznavali žuželke, opazovali odboj in lom svetlobe pri lečah ter zrcalih. Moram povedati, da mi je bilo velikokrat težko, ker nisem popolnoma razumela vsega, saj je to snov srednje šole.Moje priprave pa niso bile samo v Ljubljani, ampak tudi v šoli in doma. Učitelji kemije, fizike in biologije so mi namenili nekaj ur, da smo razjasnili vprašanja in se naučili še nekaj snovi.

Kaj pa Katar? Kakšen vtis je naredil nate? Katere znamenitosti ste si ogledali?

Katar je majhna, a izjemno bogata država. Okoli sebe vidiš izjemno velike in lepe zgradbe. Za naravo se zelo trudijo in marsikje vidiš delavce, ki na roke pulijo travo in zalivajo drevesca.Ogledali smo si Aspire Academy Dome, ki je največja zaprta večnamenska kupola. Na Texas A&M univerzi so nam pokazali različne kemijske, biološke in fizikalne poskuse, s katerimi so nas zelo navdušili, predvsem s poskusom z vodo in suhim ledom, ko je nastala megla. Odšli smo tudi na Biomedicinski inštitut, kjer so nam predstavili svoje raziskave.Peljali so nas na plažo, kjer smo se igrali različne igre (odbojko) in gradili peščene zgradbe. Tam smo bili skoraj cel dan. Potipali smo vodo in pesek. Bilo je zelo prijetno, voda je zelo topla. Imeli smo čas, da smo se spoznali tudi s tekmovalci iz drugih držav in z njimi navezali stike.Spoznali smo tudi delček zgodovine Katarja, saj smo obiskali dva muzeja: Muzej islamske kulture in Katarski nacionalni muzej. Delček časa smo preživeli v OXYGEN parku, kjer smo se dobili vsi tekmovalci.Za nas se raziskovanje države še ni končalo, ogledali smo si šolsko mestno mošejo in Katarsko nacionalno knjižnico z več kot 1 milijon knjigami.Spoznavanje države me je zelo navdušilo in bi z njim z veseljem nadaljevala. Vse, kar smo videli, je bilo lepo. Edino, kar mi je delalo preglavice, je bilo vodenje v angleščini, kar sem tudi pričakovala.

Opiši, kako je potekal vaš dan?

Dnevi so se med seboj razlikovali. Lahko bi rekla, da so bili dnevi, ko smo pokazali svoje znanje na tekmovanju, in dnevi, ko smo si vzeli čas za raziskovanje države.Običajen tekmovalni dan se je začel z zajtrkom, potem pa smo okoli osmih štartali iz hotela in se odpeljali na mesto (QNCC), kjer smo odpisali test. Prvega smo pisali v četrtek (MCQ), naslednjega v soboto (teoretičen test), ta dva smo pisali vsak zase, ter zadnji tretji test v ponedeljek (praktični test), ki smo ga opravili v skupini po tri. Po končanem štiriurnem pisanju smo se z avtobusi odpravili nazaj v hotel. Dekleta in fantje smo bili ločeni, tudi nadstropja so bila strogo ločena. Popoldne smo običajno imeli prosto, s skupino Slovencev smo si ga popestrili z igranjem namiznih iger. To je bil čas, ko smo ga lahko preživeli skupaj. Po večerji je bil vsak dan mir, namenjen skupinskemu ali samostojnemu učenju.Popolnoma pa se je razlikoval dan, ko smo spoznavali državo. Okoli devete ure smo se po zajtrku odpravili na lokacijo, kjer naj bi si ogledali znamenitost. Veliko časa je minilo, da smo sploh prišli, saj smo v avtobusih čakali tudi po eno uro, vendar sploh ne vem, zakaj. Po navadi smo si ogledali več stvari v enem dnevu. Končali pa smo ob različnih urah. Takšni dnevi so bili trije. Večer je bil spet namenjen učenju, saj smo naslednji dan pisali test.Drugi in predzadnji dan smo imeli otvoritveno oz. zaključno prireditev, kjer smo bili skupaj z našimi mentorji, prav tako tudi pri slovesnem kosilu. V preostalem času smo bili popolnoma izolirani od mentorjev, da ne bi prišlo do kakšnih goljufij, saj so nam oni prevajali pole iz angleščine v slovenščino. Tudi njihov program se je razlikoval od našega.

Kaj pa samo tekmovanje? Je bilo naporno?

Kot sem že povedala, smo pisali 3 tekmovanja iz vseh treh področij. Ob zavedanju, da sem se pripravljala najbolj, kar je bilo v moji moči, glede na to, da smo za tekmovanje izvedeli šele dva mesca prej, sem se odlično odrezala.Ja, bilo je naporno. Sploh predvečeri, ko smo se učili. Ure so kar tekle in kmalu je bila polnoč. Bilo mi je težko, sploh prva dva dneva, saj sem se znašla v okolju, kjer je vse potekalo v angleščini, in med ljudmi, ki te ne podpirajo, ampak vsak tekmuje zase. Mislila sem, da imam veliko manj možnosti za dober uspeh, saj fizika ni moje najmočnejše področje, ampak sem si dokazala, da lahko pri kemiji in biologiji to nadoknadim.Tekmovanja in pole so bile zelo različne, včasih lahke, včasih pa tudi težke. Čeprav se sliši 4 ure pisanja veliko, ga je za skoraj 40 strani pole premalo, četudi bi vse znal. Zato sem se osredotočila na naloge, ki so mi bile poznane.

Kaj si boš najbolj zapomnila in se ti bo usidralo globoko v spomin?

Najlepše mi je bilo zagotovo njihovo gostoljubje in še posebej moja in Sofijina (tekmovalka) vodnica Sheikha iz Dohe. Ona naju je cel teden podpirala in usmerjala ter poskrbela za najino varnost. Lep spomin je zagotovo, ko sva se poslovili od nje in sem ji lahko zavezala zapestnico, ki sem jo sama spletla v njeni najljubši barvi, nato pa me je še iskreno objela. Še danes imava stike preko spleta.Tudi narava mi je bila v Katarju všeč, ampak mi je malo žal, da nisem tekoča govorka angleščine, da bi lahko razumela vse, kar so mi povedali, in tako spoznala še mnogo več. Enako je tudi za širjenje prijateljstev. Sem pa vseeno spoznala kar nekaj prijateljic, s katerimi smo še sedaj v stikih.

vir: osmm.sentjanz.si