RUST – SOPRON – BALATON – MAJ 2023

Pravijo, da je lepo iti še kam drugam! Zato smo se člani Moto kluba Šentjanški Junci med prvomajskimi prostimi dnevi odpeljali na dvodnevno klubsko vožnjo po Avstriji in Madžarski.

Na avtobusni postaji v Šentjanžu se nas je nabralo 20 članov, na 11 motorjih. Začrtali smo si pot, se lepo razvrstili v skupino in odpeljali proti Radečam na prvi postanek za tankanje. Takoj nam je bilo jasno, da posebne vročine ne bo, upali pa smo, da nas vsaj »pralo« ne bo. S polnimi tanki smo zlahka premagovali kilometre. Najprej do Celja in nato vse do Gornje Radgone in Apač, kjer so nas precej premražene, prijazno sprejeli v Gostilni na vasi pri Marku. Turistična kmetija nas je pogostila z narezanimi domačimi dobrotami, zaseko, kavo in čajem. Prijetno okrepčani in ogreti pa zopet nazaj na motorje in po poti proti Avstriji. Kmalu čez mejo se na Avstrijski strani začenja Gradiščanska, zvezna dežela Avstrije. Po zgledno asfaltiranih cestah, skozi skrbno urejena naselja nas je pot vodila do kraja Rust ob Nežiderskem jezeru. Rust je najmanjše statutarno mesto v Avstriji, a je s svojim lepim starim mestnim jedrom, lepo urejeno obalo jezera in starodavnimi stavbami res vreden ogleda. Rust je znan po vinih, a teh nismo degustirali, saj odgovorni motorist je ima 0 promila alkohola. Ko smo se spočili v Rustu, pa smo pot nadaljevali proti meji z Madžarsko. Naš prvi dan smo namreč zaključili na Madžarskem, v kraju Sopron (Šopron). Motorje smo parkirali pri Polus Penzion-u. Hitro smo se osvežili in nato v najboljši družbi raziskali mesto. Našli smo prijetno restavracijo, ki je sprejela 18 popotnikov (2 člana sta nas namreč pospremila samo do Gornje Radgone) in si privoščili večerjo in tudi kakšen vrček piva. Po večerji smo se sprehodili po mestnem središču in sproti našli še klet, da smo lahko poskusili dobro madžarsko kapljico. Nič preveč, saj nas je naslednji dan čakala dolga vožnja. Drugi dan smo dan začeli kot se spodobi, z obilnim zajtrkom v penzionu, nato pa po bolj in tudi manj urejenih poteh krenili proti Balatonu (Blatnemu jezeru). Prvi postanek smo namenili polnjenju rezervoarjev, drugega pa ogledu najstarejšega proizvodnega podjetja luksuznega ročno poslikanega in pozlačenega porcelana v kraju Herend. Ogledali smo si muzej, se navdušili nad čudovitimi izdelki in tudi neprecenljivostjo posameznih kosov. Za domov pa smo kupili le porcelan na magnetkih. Naslednji postanek je bil v Tihanyu, polotoku, ki se nahaja na severni strani Blatnega jezera. Za plavanje je jezero še premrzlo, smo se pa vsi strinjali, da mu ime blatno čisto ustreza. Ob naši cesti proti najbolj zahodni točki Blatnega jezera, kjer smo imeli namen jesti kosilo, smo v bližini kraja Tapolca, čas namenili še obisku vojaškega muzeja na prostem. Muzej ima razstavljeno raznovrstno vojaško opremo in je za ogled zanimiv, postanek pa je bil za naš časovno natrpan urnik ravno prav dolg. Do kosila smo opravili še nekaj deset kilometrov in ti res niso bili zaman. V restavraciji Csillagvar Etterem so nas pričakali bogato obloženi krožniki, predvsem pa smo se razveselili čisto prave goveje juhe. In za konec naše poti nas je čakala le še triurna pot skozi Lendavo, po avtocesti do Celja in od tam proti domu. Če strnem naše dvodnevno doživetje na dveh kolesih, bi rekla takole: malce mrzlo, večinoma odlične ceste, nekaj madžarskega offroada, dobra hrana in prijazni ljudje povsod na naši poti, predvsem pa pokrajina v zeleno rumenih odtenkih in družba, da se smejiš takoj, ko snameš čelado. Kapo dol, ne, čelado dol vsem, ki smo tako složno odpeljali nekaj manj kot 1000 kilometrov in se skupaj izredno zabavali! Pa pralo nas tudi ni!

MK Junci
Mateja Ćirić Jamnik