Kontakt
info@sentjanz.si
Šentjanž 22, 8297 Šentjanž
Šotni mah nenehno raste na svojih odmrlih ostankih in se počasi dviguje nad raven okolice. Odtod ime visoka barja. Šotni mah zraste na leto povprečno centimeter, kar v desetih letih tvori centimeter šote. V šotišču ne poteka nastajanje humusa, pač pa ostanki mahov pooglenijo. Vzrok je kronično pomanjkanje kisika. Rastline to poskušajo reševati s razvojem posebnega tkiva, ki kot prezračevalni sistem rastline, prevaja kisik iz zraka navzdol v koreninski sistem. Obenem pa morajo barske rastline, zaradi debeljenja mahovne plasti, nenehno premeščati svoje nadzemne dele na vse večjo višino. Temu je prilagojen razvoj adventivnih korenin, ki izraščajo iz stebla, oz. debla, kar se lepo vidi pri črni jelši. Drugačne probleme rešujejo šotni mahovi. Razvili so posebne celice, ki so povezane s kapilarami in imajo izjemno kapaciteto za zadrževanje vode. Na 1 utežni del svoje suhe snovi lahko šotni mahovi zadrže do 20 krat večjo težo vode. Ta voda je slabo mobilna in vsebuje zelo malo kisika. Posledice je anaerobnost podlage, pomanjkanje bakterij in prevlada gliv in, zaradi nastajanja huminskih kislin, kisla reakcija vode.
Barska tla zaradi rasti šotnih mahov izgubijo stik s tlemi in talno vodo, zato so rastline odvisne od borne oskrbe s hranili, ki jih vsebuje deževnica. Hkrati pa rastline pogosto trpe fiziološko sušo. Temu so se prilagodile tako kot rastline sušnih območij. Poraščene so z dlačicami, imajo povoščene liste in stebla ali pa so lističi majhni, kar znižuje izgubo vode. Kdo bi si mislil, da v tem, z vodo tako bogatem svetu, rastline trpijo zaradi suše.
Nizko barje nastane z zamočvirjenjem stoječih voda ali pa s trajno, oz. občasno poplavljenostjo nekdaj kopnih predelov, predvsem v udorinah, v globelih s stoječo vodo ali pa tam, kjer je nivo podtalnice zelo visok. Nizko barje je bogato z dušikom in rudninskimi snovmi, zato v njem raste sedemkrat več vrst semenovk kot v visokih barjih. Biotska pestrost je izjemna, saj so raziskovalci v njih našteli kar 14 različnih življenjskih združb. Kot oblika nizkih barij so pogosta povirna močvirja, ki nastajajo, kjer voda ob izviru zastaja. Lahko pa iz mezišč nastanejo mezeča močvirja, ki jih imenujemo tudi zamok. Povirno močvirje lahko nastane tako na travniku kot v gozdu, tako v rečni loki kot v mrtvici reke. Bujnost povirnih močvirij zelo niha v odvisnosti od vitalnosti vodnega vira, ki ga napaja. Glede na to se menja tudi sestava rastlinja, od muncev, sašja, rogoza, preslic in črne jelše, pa vse do prelestnih pomladnih preprog čemaža. V zamočvirjenih stoječih vodah se pogosto pojavlja združba trstičja. Pomembna je, ker smo ljudje v trstičju našli model za razvoj rastlinskih čistilnih naprav.
V nobene ekosistemu si življenje in smrt ne stojita tako blizu, nikjer ni večni tok snovi in energije tako tesno sklenjen. Življenje v močvirjih se nenavadno bujno rojeva iz usedlin smrti, kot da bi neposredna bližina smrti pognala življenje prav do neba. Izjemna je pestrost in rodovitnost močvirskega ekosistema. V njem mrgoli življenj in vredno si ga je ogledati ob vsakem letnem času. Zaznali bomo vso moč sončne energije, ki, ujeta v bujno rastlinje, poganja neskončno kolo življenja. Ujeto sonce in obilje vode dajeta močvirju značaj najbolj dejavnega in najbogatejšega življenjskega prostora. Ekosistem močvirij je po svoji neto biotski produktivnosti blizu produktivnosti tropskih deževnih gozdov. Celo v zmernih klimatskih conah dosega do 4.000 g/m2, kar v primerjavi z najbolj intenzivno njivo agrokemično podprtega kmetijstva (500 g/m2), pomeni osemkrat večjo neto biotsko produkcijo na enoto površine! Povedano še drugače, kemično obdelana njiva premore produktivnost na nivoju polpuščav! Morda bomo ob zadnjem preživelem koščku močvirja končno le ugotovili, koliko se moramo še naučiti od narave.
Anton Komat